Dolenjska ohcet Ohcet refers to a particular wedding ceremony; the common way weddings were celebrated in the past (which is several decades ago). 1 While the tradition has began to sink into obscurity and has been replaced by new ways to celebrate the occasion, ohcet is now organised as a mean to preserve the tradition. This ceremony is not exclusive to the Dolenjska region; however, there have been varying ways to celebrate the occasion across the country, and there are some peculiarities in each region. The content of this segment pertains to the way ohcet in the Dolenjska region looked like, and relies on the description told by Branka Moškon. The atmosphere of the celebration can be described as lively and the activities that take place during the celebrations can be understood in a goofy, humorous way. The celebration is also open for everyone from the village to partake in activities and events that together tend to last several days. The entire ceremony consists of several events. It begins with the groom coming to the bride’s house and calling the elder there. The elder and the bridegroom then insult each other and several fake brides come forward until the real one appears. Then they set off together for the church. The groom is then tested by having to perform certain tasks, usually household chores, to prove that he is worthy of his bride. The events continue in the bride’s and then in the groom’s home. For this region, it’s typical for young men who were not invited to the ceremony to join the festivities regardless, and dedicate a singing performance to the newly-wed in hopes of getting some food and drinks. Dolenjska ohcet is also characterised by arrival of the masquerade or “camel rider”. 2 1 Fran. Ohcet. Sourced from: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=…

Potica can be considered one of the most iconic desserts in Slovenia and typically plays the central role at culinary events throughout the country (exhibitions, competitions, courses, workshops), as it is a symbol of Slovenia’s culinary heritage. Potica is usually served on religious holidays or other important events (such as Christmas or New Year), important life events (such as birth, marriage or family traditions) or professional achievements. Potica is usually available in shops, bakeries, inns and pastry shops, but the best is of course homemade. 1 To describe the pastry itself: It is a round bun filled with a sweet or savoury filling. The filling and the ingredients used can vary depending on the region and family tradition, as recipes are passed down from generation to generation. Even if it’s just about the filling, there are over a hundred types of potica. The tarragon filling is the most characteristic of the country and its culinary history, while the walnut filling is considered the most popular (and both recipes are currently among the few protected variants). Variations also arise from the different flours used to prepare the dough – in addition to wheat, potica can also be made with buckwheat, corn, rye, spelt or a combination of these. 1 As told by Jožica Verček, potica must be prepared in potičnik; a special baking tray for potica that is cylindrical in shape and has a hole in the centre. In case the perimeter of the tray is ribbed, it should be ribbed vertically. 2 According to the tradition, the shape supposedly symbolises eternity and perfection, and potica prepared to celebrate Easter represents the crown of thorns. As for the history of the pastry, potica is said to have originated in the western and northwestern regions of Slovenia, where the original pastry was a festive bread or a bread prepared for ceremonial purposes in the Middle Ages. The honey filling is one of the oldest known types of potica. 3 In Katekizem (Catechism, published in 1550), the first printed Slovenian book, potica was mentioned for the first time. A century later, in the book Slava Vojvodine Kranjske, a comparison was made between potica and various similar baked goods to explain and distinguish them. Over time, potica has gained in importance and is mentioned more and more frequently in Slovenian literature (especially in culinary books); in recent decades, several works have even been devoted exclusively to potica. 3 1 A. P. Jerič (2018). “Potica je največja slovenska kulinarična posebnost.” Sourced from: https://www.rtvslo.si/moja-generacija… 2 Wikipedia. Slovenska potica. https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovens…

Čebelarstvo pomeni skrb, udomačevanje in vzdrževanje čebeljih družin, običajno v umetnih panjih, z namenom, da se pobere tisto, kar panj proizvede. Med je najbolj iskan proizvod te dejavnosti, čebelarji pa zbirajo tudi čebelji vosek, propolis, cvetni in čebelji prah ter matični mleček.

Zgodovinsko gledano se je slovensko čebelarstvo začelo razvijati v drugi polovici 18. stoletja. Razvoj sta spremljala nastanek in širjenje lokalne strokovne literature o čebelarstvu. Eden najbolj znanih pisateljev tistega časa, Anton Janša, je postal tudi prvi učitelj čebelarstva v avstrijski monarhiji.

Že leta 1898 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Osrednje čebelarsko slovensko društvo. Takrat je bilo ustanovljeno tudi glasilo Slovenski čebelar, ki deluje še danes in širi nasvete in koristne informacije o čebelarstvu. V tem obdobju se je razširil tudi trg kranjske čebele, ki je avtohtona vrsta v Sloveniji in nekaterih okoliških državah.

Te medonosne čebele, imenovane tudi karnijske, imajo pozitivne lastnosti, zaradi katerih so med čebelarji tako priljubljene, da veljajo za drugo najbolj priljubljeno podvrsto po italijanski čebeli. Priljubljenost karnij in začetno povpraševanje, ki je takrat povzročilo širitev trga, sta posledica njihove sposobnosti, da se uspešno branijo pred škodljivci, hkrati pa so do čebelarjev izredno ubogljive. V obdobjih velikega obilja nektarja naletijo na veliko število delavk, zato v tem času nakupujejo velike količine medu in cvetnega prahu. Čebelarji so prilagodljivi in se dobro spopadajo s spremembami v okolju, na primer pozimi skladiščijo zaloge medu. Odporne so na nekatere bolezni in zajedavce, ki lahko oslabijo panje drugih podvrst. Imajo tudi veliko daljšo pričakovano življenjsko dobo kot druge medonosne čebele.

Kranjska čebela je svoje znanstveno ime dobila leta 1879. Poleg že opisanih značilnosti imajo te čebele pomembno vlogo v slovenski kulturi – zlasti v literaturi in pregovorih, umetnosti in arhitekturi, simboliki in ljudskem verovanju.

Pomemben del zgodovine slovenskega čebelarstva je tudi AŽ panj, ki ga je v začetku 20. stoletja izdelal Anton Žnideršič. Ta posebna vrsta panja je v Sloveniji najbolj razširjena in jo lahko štejemo za najpomembnejšo tehnično posebnost slovenskega čebelarstva. V AŽ-panju so panji razporejeni vzdolžno v smeri leta čebel in jih je mogoče premikati kot strani knjige. Uporaba AŽ-panjev pripomore k pridelavi boljšega medu; ta vsebuje manj vode kot med iz drugih panjskih sistemov.

Lončarstvo je proizvodnja namiznega posodja ter drugih uporabnih in okrasnih predmetov, običajno izdelanih iz gline ali lončevine. Ta obrt zahteva ustrezno znanje in spretnosti pri pripravi materialov, uporabi orodij ter spretnost pri oblikovanju, okraševanju, poliranju in žganju izdelkov.

Zgodovinsko gledano lahko lončarstvo štejemo med najstarejše znane slovenske obrti, kjer lahko njegovo zgodovino zasledimo že v zgodnji železni dobi. Za halštatsko kulturo je bil med drugim značilen napredek lončarstva, skupnost, ki je živela na Dolenjskem, pa je bila na vrhuncu po proizvodnji lončenine, kjer lahko glavne vzroke pripišemo njihovi kulturi in spremembam v družbeni strukturi. Glede na najdbe iz tega obdobja so bile njihove metode modeliranja gline izpopolnjene, sama glina pa je bila zelo kakovostna.

Pozneje je bilo nekaj omemb lončarstva mogoče zaslediti že v 14. stoletju. Pomen družbene razslojenosti lahko pojasni tudi, se je lončarstvo uporabljalo; običajno so ga izbrali kot poklic ali kot postranski poklic.

Zanimanje in povpraševanje ter posledično nadaljnji razvoj lončarstva sta se dramatično zmanjšala konec 19. stoletja z uvedbo kositrnega posodja in peči. Na nekaterih območjih, zlasti na podeželju, je lončarstvo po drugi svetovni vojni zaradi uporabe opekarskih peči ostalo pomembnejše.

Lončarstvo se je ohranilo kot tradicionalna obrt, zlasti v mestih, ki so bila blizu nahajališč gline. Ta mesta so znana po svoji bogati in edinstveni zgodovini lončarstva ter različnih tehnoloških postopkih, ki se uporabljajo za izdelavo keramike. Medtem ko se lončarske tradicije razlikujejo od regije do regije, obstajajo tudi razlike med družinskimi tradicijami, kjer se postopki, ki se uporabljajo za izdelavo in okraševanje keramike, prenašajo iz roda v rod.

Kar zadeva same lončarje, je približno 15 lončarjev, ki še vedno sledijo tradiciji svoje regije in uspešno prenašajo svoje znanje in spretnosti prek lončarskih tečajev. Njihova prizadevanja ne služijo le promociji obrti, temveč lahko omogočajo tudi vpogled v zgodovino in način življenja v različnih obdobjih. Poleg vpliva na kulturo sta lončarstvo in trg za te izdelke obrtnikom zagotovila tudi vir dohodka.